Električni skiro Ninebot ES2 – test na dlani - Android

Električni skiroji so postali pravi hit. Pa res predstavljajo optimalen način prevoza po prometnih mestnih ulicah? Enega takšnih sem dobil na testno vožnjo in ga preizkusil v različnih okoljih …Specifikacije Teža: 12 kg Dimenzije: 1020 x 430 x 1130 mm (zložen 1130 x 430 x 400 mm) Moč motorja: 300 W Najvišja hitrost: 25 km/h (30 km/h z dvema baterijama Doseg: do 25 km (do 45 km z dvema baterijama) Baterija: Li-ion, 36 V, 5,2 Ah, čas polnjenja 3,5 ure Zavore: električne in nožna na zadnjem kolesu Teža voznika: do 100 kg Luči: spredaj, zadaj in na podvozju Vodoodpornost: IP54 Elektrika poganja svetŽe nekaj let drvimo v prihodnost električne mobilnosti. Na cestah vedno bolj pogosto srečujemo električne avtomobile, električna kolesa so postala stalnica tako v mestnem prometu kot tudi na gorskih brezpotjih, v središčih večjih mest pa smo se začeli spotikati ob električne skiroje. V nekaterih večjih evropskih mestih, kot sta na primer Pariz in Berlin, je njihova vseprisotnost celo postala velika nadloga tamkajšnjih prebivalcev, saj so se začeli na ulicah pojavljati dobesedno kupi tovrstnih skirojev.V številnih mestih, tudi v Ljubljani, so vzpostavljeni uspešni sistemi za izposojo e-skiroja. Ljudje so te skiroje povsem posvojili, kar niti ni presenečenje, saj predstavlja e-skiro skoraj idealno prevozno sredstvo za mestne ulice. Z njim se namreč izognete gnečam v prometnih konicah, ni ga treba poganjati, tako da se na poti v službo ne utrudite in prepotite, doseže pa tudi spodobno hitrost, tako da vas na cilj pripelje precej hitro. Tovrstne skiroje si izposodite s pomočjo namenske aplikacije, ki vsebuje tudi zemljevid z nahajališči skirojev, le cena našega lokalnega ponudnika se morda zdi nekoliko zasoljena. Startnina znaša 0,80 evra, nato pa vsaka minuta vožnje še 10 evrskih centov. Skupno vzeto predstavljajo e-skiroji dobro urbano rešitev prevoza.Če vam izposoja in lovljenje prostih skirojev po mestu ne dišita, pa si seveda vedno lahko omislite lastnega. Ponudba je kar pestra, seveda pa se različne znamke in modeli ločijo med seboj po zmogljivosti in funkcionalnostih. Na testno vožnjo sem nedavno prejel skiro kitajskega podjetja Ninebot. Gre za podjetje, ki je pred štirimi leti kupilo bolj znanega proizvajalca dvokolesnih električnih prevoznih sredstev Segway. Ninebot ES2, kot je polno ime skiroja, predstavlja že drugo generacijo tega modela skiroja kitajskega podjetja. In moram reči, da je že prvi stik z njim navdušujoč. Priznam, da nisem velik poznavalec e-skirojev, a videl sem jih že dovolj, da lahko hitro ocenim kakovost izdelave in tudi sam dizajn. S temno sivo mat barvo deluje kot kakšno Batmanovo vozilo, aluminijasto ogrodje pa vpliva zaupanje, da se zadeva ne bo sesedla, če nanjo stopi malce močnejši uporabnik. Nekaj je sicer tudi plastičnih elementov: zaščitni pokrovi na sprednjem kolesu, zadnja zavora ter stikali za pospeševanje in prednjo zavoro. Ročki pa sta gumijasti in imata v roki dober oprijem.Kot Vin Diesel v filmu Hitri in drzniPohvalno je, da nikjer ni videti nobenega kabla. Kabli so lično skriti v ogrodju skiroja, prav tako tudi baterija, ki se nahaja v krmilnem drogu. To seveda še dodatno pripomore k elegantnemu in minimalističnemu videzu. Na krmilnem drogu najdemo tudi sprednjo luč, ki ponoči pošteno razsvetli pot pred vami, zadnji luči pa se nahajata ob zadnjem kolesu. Vendar to niso edina svetila na skiroju. Na podvozju oziroma spodnjem delu stojišča se namreč nahajajo raznobarvne LED-luči, ki osvetlijo pot pod skirojem. Njihovo barvo lahko prek aplikacije celo spreminjate in nastavljate po svojih željah.Prav te LED-lučke so me zelo navdušile. Spominjajo namreč na opremo vozil, ki jih je v nekoč tukajpriljubljeni oddaji na MTV-ju Pimp my ride predeloval ameriški raper Xzibit. Uradno je njihov glavni namen, da naredijo skiro bolj viden ponoči, a mislim, da so proizvajalci bolj ciljali na element zabave oziroma »kulskosti«. Če bi bil namen zgolj boljša vidljivost, bi jih lahko pustili bele barve, tako pa je na podvozju prava diskoteka. Ko sem se zvečer s skirojem zapeljal do centra Ljubljane, sem tukajse počutil kot iz filma Hitri in drzni. Za popolno izkušnjo mi je manjkal le še radio z močnimi zvočniki, iz katerih bi donel tukajvečni hit Ludacrisa, Act a fool. Pazite se lukenj in grbin ter ležečih policajevŠkoda le, da temu trendu niso sledili tudi pri vzmetenju. Skiro ima sicer vzmetenje spredaj in zadaj, vendar pa ta ublaži le vožnjo prek najbolj plitkih cestnih lukenj. K temu svoje prispevata tudi kolesi. Sta namreč polni (nista napolnjeni z zrakom), kar sicer pomeni, da se ne bosta predrli, hkrati pa pomeni tršo vožnjo. Če s skirojem zapeljete na makadamsko cestišče, se pripravite na pretres možganov. Prav tako vas kaznujejo globlje luknje na cesti, če prehitro zapeljete prek njih. Sam sem imel s skirojem zelo zanimivo izkušnjo. Pripetila se mi je že pri prvi vožnji. Poln navdušenja sem se namreč odločil, da se bom na večerno partijo košarke, ki jo vsak teden igramo s prijatelji, namesto z avtom odpeljal s skirojem. Doma sem pri tržnici Moste, rekreacijo imam pa v Šentvidu, kar je slabih 10 kilometrov od mojega doma. Glede na to, da naj bi imela baterija skiroja doseg 25 kilometrov, bi to moralo ravno zadostovati za pot v obe smeri. Če bi šlo vse gladko. Vendar ni šlo.Na pot sem se odpravil pol ure pred začetkom športnega udejstvovanja. Ker naj bi bil skiro sposoben doseči maksimalno hitrost 25 kilometrov na uro in ker naj bi šlo po mojih izkušnjah (z avtomobilom) za relativno enostavno ravno pot, pri kateri bi lahko večino časa držal visoke obrate, sem računal, da bom prispel pravočasno ali v najslabšem primeru z nekajminutno zamudo. Kako sem se motil. Pot se je začela več kot idealno. Skiro sem zlahka zapeljal v ne pretirano veliko dvigalo bloka in ga brez težav tudi spravil ven. Ko sem ga zunaj vklopil in se z njim pognal, je elektromotor nemudoma zagrabil in že sem šibal proti cilju. Že kmalu na začetku poti sem se srečal s prvo potencialno oviro, pri kateri sem pomislil, da bom morda moral sestopiti s skiroja in ga ročno prepeljati prek prepreke. Šlo je za srednje strm klanec, ki pa ga je skiro na moje presenečenje skoraj v celoti zmogel prevoziti sam. Padla mu je sicer hitrost, k čemur je brez dvoma pomagalo tudi mojih 100 kilogramov telesne teže, pa na koncu vzpona sem mu moral malce pomagati z nogo, a odrezal se je bolje, kot sem mislil. Vožnja po mestu je pravi užitek …Nato je sledil kar precejšen del ravne poti mimo Plečnikovih Žal in Bežigrada, kjer sem lahko dobro preizkusil oglaševano najvišjo hitrost. Skiro jo je skoraj dosegel. Šel je malce prek 24 kilometrov na uro, kar je ob težkem bremenu, ki ga je nosil na plečih (beri: mene), zelo spodoben dosežek. Naj povem še, da na poti nisem imel vklopljene nobene luči, saj sem želel varčevati z baterijo. Pri električnih vozilih je namreč tako, da več kot imate vklopljenih takšnih in drugačnih pomagal, ki prav tako črpajo energijo baterije, manj časa bo ta zdržala. Zato sem bil pri tem raje previden. Prav tako sem vmes na poti v aplikaciji nastavil visoko raven obnovitve energije. Pri uporabi ročice za elektronsko zavoro, ki se nahaja na levi strani krmila (na desni je ročica za pospeševanje), namreč motor silo spreminja v električno energijo in jo vrača bateriji. Z namenom nižje porabe sem uporabljal tudi tempomat, kjer se je le dalo. Tega je treba najprej vklopiti v aplikaciji, nato pa ga na skiroju aktiviramo, če pet sekund ohranjamo enako hitrost. Tu je šlo torej še vse kot po maslu in v vožnji sem z vetrom v laseh resnično užival. Bilo je že skoraj kičasto.Potem pa sem prišel do Stožic. Tu sem kmalu spoznal, da je Ljubljana resnično podhranjena, kar zadeva kolesarske steze. Če sem želel do Šentvida, sem moral najprej priti do Dravelj. Vendar pa je kolesarska povezava med Bežigradom in Dravljami urejena slabo. Pred mano se je namreč kar naenkrat pojavila obvoznica. O kolesarski stezi pa ne duha ne sluha. Ker nisem imel več veliko časa, sem s skirojem zapeljal na dovoz do obvoznice, kar je bila izkušnja, ki je ne želim več ponoviti. Pri spustu po dovozu je skiro kakopak dosegel precej višjo hitrost od 25 kilometrov na uro, mimo mene so švigali avtomobili, cesta pa je imela kar nekaj lukenj, ki so me pošteno pretresle. Dobesedno in figurativno. Naenkrat se skiro ni zdel več najbolj stabilen in samo molil sem, da preživim ta vratolomen podvig (pa nisem pobožen). Videl sem, da po obvoznici s skirojem nikakor ne bo šlo, zato sem sklenil pot nadaljevati skozi Savlje. Ko sem zavil na malce manj prometno cesto, sem se najprej ustavil in globoko zadihal, nato pa v Googlovem zemljevidu hitro preveril, kakšne so moje potovalne možnosti. Google me je usmeril skozi Savlje in napovedal, da bom na cilju skoraj pravočasno. Za vse, ki teh koncev ne poznate, naj pojasnim, da predstavljajo Savlje bolj ruralen del Ljubljane, mirno hišno naselje s prostranimi zelenicami in polji. Zaupal sem Googlovi navigaciji in pot nadaljeval po lokalni cesti.Ko zmanjka kolesarske steze, pa je veselja konecVendar pa je Googlov zemljevid, kot se je izkazalo, spregledal en pomemben detajl. Na cesti, po kateri bi najhitreje prišel do Šentvida, so potekala obnovitvena dela. Morda je Google, podobno kot jaz, predvideval, da so se že končala. Začela so se namreč že pred več kot enim letom in v tem času očitno napredovala le za nekaj metrov. Kakorkoli, predlagal mi je tudi alternativno pot … prek njiv po makadamski poti, polni grbin in lukenj. Ker je bila edina alternativa dolga pot nazaj in potem iskanje nove poti, sem sprejel izziv in zapeljal na ljubljanska brezpotja. To se ni izkazalo za dobro idejo.Najprej sem poskušal pot nadaljevati na skiroju. Vendar pa mi je že po nekaj metrih postalo jasno, da tako ne bo šlo. Prvič, ker bi lahko na poti razvil tresavico (na tem mestu sem si zelooo zaželel mehkejših koles), in drugič, ker sem se bal, da poškodujem skiro. Ko sem ga dobil na test, so mi namreč zabičali, da moram z njim ravnati v rokavičkah. Zato sem ga razjahal in pot nadaljeval peš. Vmes se je že pošteno stemnilo in ker poti med neskončnimi koruznimi polji niso opremljene z javno razsvetljavo, me je začel spreletavati srh. Počutil sem se kot v kakšni grozljivki. Pravi labirint zaprašenih ozkih poti, okoli mene le visoka dozorela koruza in vsake toliko obris majajoče se kolibe. Nisem imel pojma, kje se nahajam. Moj edini spremljevalec je bil mobitel z napol prazno baterijo, s katerim sem si osvetljeval pot. Brez luči namreč nisem videl, kje hodim, luč pa je v resnici naredila pot še bolj grozljivo. Brrr. Po dolgem pešačenju sem naposled ugledal luč civilizacije. Celemu zaprašenemu, prepotenemu, nejevoljnemu in prestrašenemu mi je naposled uspelo priti tja, kamor sem želel. Na asfaltirano cesto. Za zadnjih nekaj 100 metrov sem vklopil skiro in se pognal do končnega cilja. Prišel sem s skoraj enourno zamudo. Vseeno mi je uspelo odigrati nekaj iger, da je bil večer res popoln, pa sem pri vseh še izgubil.Skiro je bil po drugi strani prava zvezda. Praktično vsi prisotni v telovadnici so si ga želeli ogledati, nekateri tudi preizkusiti. Njegov privlačen eleganten videz torej ni padel v oči le meni. Nekateri so nato z njim naredili en krog in bili navdušeni. Jaz malo manj, saj so mi porabili še tisto malo energije, kar mi je je ostalo. Ker sem se izgubil in odkrival manj znane predele Ljubljane, sem pri tem porabil tudi večino baterije. Zato je bila zanimiva tudi pot domov. Oziroma, bolje rečeno, rekreativna. Kar sem zamudil na poti na košarko, sem nato nadoknadil s poganjanjem skiroja do doma. Izbral sem sicer bolj civilizirano pot in poznane kolesarske steze, tako da sem bil na koncu doma v krajšem času kot prej z elektromotorjem v telovadnici. (Pre)težek za ročno prenašanje naokoliČe strnem bistvo svoje prigode, lahko rečem, da sem Ninebotov skiro že v enem večeru dodobra spoznal. Ugotovil sem, da je odličen za urejene kolesarske poti in asfaltirane ceste. Vožnja je udobna, k čemur pripomore tudi možnost tempomata. Skiro doseže spodobno hitrost, z močnimi svetili pa se dobro obnese tudi ponoči. Nikakor pa ni narejen za manj urejene poti. Tam bo zgolj nadloga. Če se boste znašli na podobni poti, kot sem se jaz, ne boste vedeli, kaj bi z njim. Ali bi ga peljali ob sebi ali zložili in nesli na ramenu. Zloži se sicer super, a ni najlažji za prenašanje. Zložljivost pride prav predvsem takrat, ko ga želite spakirati v avto ali pospraviti v kot v stanovanju.Prav tako bi si želel bolj vzdržljive baterije. Če imate vklopljene luči, bo baterija pošla prej, kot navaja uradni podatek, pri tem pa morate upoštevati tudi težo voznika. (Mimogrede, morda kdo ve, kako se reče vozniku skiroja? Če je voznik kolesa kolesar in voznik rolke skejtar, je voznik skiroja skirojaš? Če kdo ve, bom vesel njegovega odgovora v komentarjih.) Težji, kot je »tovor«, manjši je doseg. Res pa je, da si lahko omislite dodatno baterijo, kar poveča tako doseg kot najvišjo možno hitrost skiroja. Če si ga nameravate omisliti, vsekakor velja razmisliti o tej možnosti. Dodatni bateriji pa primaknite še zvonec, saj serijsko ni opremljen z njim (?), čeprav je to nepogrešljiv del mestne vožnje. Po pameti in s čeladoOmeniti velja še, da skiro ni namenjen vožnji v dežju in po mokri podlagi. Z majhnimi kolesi lahko neizkušenemu vozniku pri višjih hitrostih hitro zdrsne, posledice pa so lahko hude. Sploh če v pločnik udarite z glavo. Zato je priporočljiva tudi uporaba čelade. Prepričan sem sicer, da se bo vsak hitro naučil obvladati skiro, tudi če še nikoli prej ni vozil ničesar električnega. Sam sem precej nespreten in neroden človek, pa sem se z njim »sporazumel« takoj, ko sem stopil nanj.Če želite aktivirati elektromotor, morate skiro najprej vklopiti, nato pa se pognati z nogo, da dosežete hitrost vsaj 3 kilometre na uro. Takrat začutite, kako prevzame vajeti v svoje roke elektrika, kar pomeni, da morate vi le še »stopiti na plin« (pritisniti stikalo na desni strani krmila). Zavijate tako, da rahlo obrnete krmilo in se tudi sami nagnete v stran, v katero želite zaviti, zavirate pa bodisi z zadnjo nožno bodisi sprednjo električno zavoro. Ta je močnejša in vas lahko pošteno prilepi na krmilo, zadnja pa se mi je zdela prešibka. Ko sem švigal po cesti z 20 kilometri na uro in pritisnil nanjo, je skiro rabil kar nekaj časa, da se je ustavil. Zato sem na koncu uporabljal nekakšno kombinacijo obeh. Rahel pritisk na sprednjo in takoj zatem močan pritisk na zadnjo. To se je obneslo kar v redu, vseeno pa bi si želel bolj dodelane in varne rešitve. Na trenutke se mi je namreč zdelo, da izbiram med poletom prek krmila in zdrsom pod avtobus, ker se skiro ne bo pravočasno ustavil. Kar adrenalinska izkušnja. Všeč pa mi je bila aplikacija, prek katere lahko vklopite tempomat, nastavite barvo osvetlitve na podvozju, izberete raven obnovitve energije, preverite nivo baterije in prebrskate po navodilih za uporabo. Nekatere osnovne podatke, kot so na primer hitrost, napolnjenost baterije in povezanost prek bluetootha (z mobitelom), vam sicer kaže tudi števec na sredini krmila.Sklepna besedaČe potegnemo črto, skiro Ninebot ES2 dobro opravi svoje poslanstvo. Vendar pa morate dobro vedeti, kakšno je to poslanstvo. To ni vožnja po brezpotjih in to ni celodnevni izlet. Je zgolj vožnja po urejenih mestnih ulicah in kolesarskih stezah. Če boste to upoštevali, vas bo navdušil. Če se boste z njim odpravili na obisk k babici in dedku v drugem kraju, pa boste nad njim bentili, ker vam bo na poti zmanjkalo baterije. Prav tako, če boste z njim zapeljali na tlakovce ali pesek. Kot tak zato predstavlja idealno prevozno sredstvo do službe, če živite in delate v mestu. Tam ga nato lahko tudi zložite, odnesete s sabo v pisarno in po potrebi priklopite na električno vtičnico. Odličen je tudi za večerni obisk centra mesta, če le ne živite predaleč in če je lepo vreme. Če se pripravlja na dež, je bolje izbrati drug tip prevoza. Ninebot je sicer eden najboljših e-skirojev srednjega cenovnega razreda, saj prepriča tako s svojo zmogljivostjo kot tudi z dizajnom in kakovostjo izdelave.