Kaj pa ti Si odvisen - Android

Pred kratkim je bilo napovedanih do 20 centimetrov snega. In mediji so na dolgo in široko poročali o tem fenomenu skoraj apokaliptičnih razsežnosti. Pa zima je, kdo bi si mislil. Priznam, malo sem nasedla, konec koncev živim na vzpetini 500 metrov nadmorske višine, kjer narava ponavadi radodarneje natrosi sneg kot v Ljubljanski kotlini.Sredi noči sem z vznemirjenem otroka v sebi in podzavestno skrbjo odraslega dvakrat vstala in smuknila kukat skozi okno. Nekaj se je sipalo, vsekakor tu pri nas ne bo svetovnega prvenstva v slalomu, to mi je postalo jasno. In prišlo je jutro. Kot vsak dan. Ura je kazala osmo, sem pač potegnila z obzirom na to, da samo sedem za računalnik in začnem delati, ne da bi se mi bilo treba urejati in voziti proti delovnemu mestu. Še prej obvezna kavica in ob srebanju hiter prelet novic ter takoj zatem delo.Prvo presenečenje me je »pošlatalo« pri kuhalni plošči. Mrtva. Brez odziva. Ignorantska. Opazim, da pri nobeni napravi ne gori nobena lučka. Kaj pa luč? Nič. Aha, spet elektrificirani misterij napeljave v hiši, ki mu do sedaj ni bil kos še noben električar. Je pač spet vrglo ven, čim pade nekaj snežink ali sramežljivih kapljic dežja. Jah, nič, grem obrnit glavno stikalo. Ping! Ping, ping, ping ... Venomer, ob vsakem poskusu me je vračalo na začetno neuspešno stanje.Okej, mobilnik je eldorado, hipec in vse bo jasno. Prazen?! Posveti se mi, da ga zvečer, ko je kazal slabih 10 odstotkov baterije, nisem priklopila na polnilnik. In zdaj sledi streznitev: »Kaj naj pa zdaj počnem?«Ja, saj res, kaj naj pa zdaj počnem v mnogovrstnih mrkih: električnem, medijskem, informativnem, časovnem, domišljijskem in ne nazadnje odvisnostnem? Osebno se imam, morda bi bilo po novem bolje pisati v pretekliku, za »čisto« osebo, osebo, očiščeno vseh e-odvisnosti. Ampak ko se razveseliš po dolgem času kupljene papirnate revije, ki jo celo prebereš, preletiš še ne do konca prebrano knjigo in vse Hoferjeve in Lidlove kataloge, pospraviš stanovanje, potelovadiš, se pocrkljaš z dvema pozornosti željnima kosmatincema, pa je ura šele deset in že se ti meša od občutka, da je svet pozabil nate, se sprašuješ, kako prebiti dan do popoldne.  Vsa ta kakofonija občutij olajšanja in takoj zatem zmedenosti, stiske, da nekaj zamujaš, občutka, da boš izdihnil od dolgčasa in praznine ... Nato pritisnejo misli, vsemogoče. Strahovi, skrbi, pomisleki. Pritiskajo in opozarjajo, da so tam že dolgo, le na vrsto niso prišle. Spregledane, neuslišane in zatrte misli. Ker če jim daš priložnost, bodo nekaj želele od tebe. Rešitev, na primer. To je pa lažje zaobiti z množico motilcev.Nato se domislim nečesa »pametnega«. Vzamem geotrikotnik in grem zmerit višino snega. Če vzamem povprečje referenčnih točk, ga je nasulo za 4,3 centimetre. Bogato. Zagledam »zasut« avto in se mi porodi ideja, da ga izkopljem iz snežnega zameta in se podam nekam, kjer je civilizacija, kjer imajo elektriko, topel prostor in kopico vtičnic! Tako je, da najprej nahranim mobilnik in se priklopim v svet. Na njegovo visočanstvo internet! Da bom lahko opravila delo, ki se je zagotovo že nakopičilo, pa pregledala vse maila, pa opravila kup klicev, na hitro ošvrknila družabna omrežja in ugotovila, ali je problem z elektriko le pri meni doma ali lokalno.Ob tem planu sem začutila neizmerno olajšanje. In tu me je zadelo: kakšna sužnja sem vseh teh naprav, »dobrin« civilizacije. Da si niti za več kot dve uri ne znam zapolniti dneva brez povezave v svetovni splet. Da je prazen mobilnik skoraj na ravni mrtvega prijatelja. Zgrozila sem se nad sabo, svetom, življenjem in spoznanjem, kako odvisno smo, ne da bi se sploh zavedali. In da so resnične in prave prijateljice tiste misli, ki so končno pridobile mojo pozornost, ko je vse drugo utihnilo. Ker pripovedujejo o mojem življenju, kurzu, kam ga usmerjam. Ja, že res, da je to povsem osebna izpoved, razmišljanje, vendar veliko pove o današnjem času in nas samih.