Rožnati oktober in rak dojk (intervju) - »Vsakomur je naloženo toliko, kolikor lahko nese. Čeprav nekateri tudi padejo pod tem križem. Jaz pa želim živeti, ŽIVETI z velikimi črkami! Ker mi je lepo.« - Android

So srečanja, ki minejo, tudi če so prijetna. In so takšna srečanja, ki ti prinesejo dar, kljub temu da nimaš rojstnega dne. Za vedno zarišejo sled, bodisi kot topel nasmeh, ki ne izgine izpred oči, ali kot modrost, povedana in potrjena z izkušnjami. Tam je in ostane ti, tudi ko se razideš. Tak dar sem prejela, ko sem se imela čast pogovarjati s Petro Miklič, ki bo v 46. leto stopila oktobra. Rožnatega oktobra – kako simbolično. Čeprav zase pravi, da jih ima »... po metabolizmu 26«. In se na široko nasmeji. Mojstrana je njen dom. In vsi okoliški v nebo stegnjeni kamniti očaki, ki so je polni. Po poklicu je vzgojiteljica in dela v vrtcu le nekaj minut hoda od doma. Je ljubiteljica narave, gora, kolesarjenja, vsega, kar jo osrečuje, rada je v družbi nezapletenih ljudi, zase pravi, da je povsem običajna smrtnica. Še najraje pa je ponosna mamica samostojne in odgovorne hčerke, ki zdaj že študira. Ko sem poslušala njeno življenjsko pot, ki se je predolgo vila po bolniških hodnikih, sem razmišljala, da nekatere življenje boža z ježevko. Kako je stopila na pot preizkušenj? V dojki je zatipala bulico. Počutila se je dobro. Na ultrazvoku so ji rekli, da so to običajne mesečne spremembe. Po dobrega pol leta so jo spet poslali na preglede, ji naredili punkcijo in ugotovili, da je rak.Ko je pristopila k mizi v lokalu, kjer sva bili dogovorjeni, sem ji omaskana ponudila komolec.»Ja dajte, no! A takole bova začeli?«Zmedeno sem zajecljala, da je v teh časih to absolutno najmanj, kar lahko storim. Da je rizična skupina in tako dalje.»To, kar zdaj delajo z nami, to sploh ni več življenje. Treba pa je živeti. Ne da ne spoštujem ukrepov, kar je treba, je treba. Ampak ne bom se pa odrekla življenju. Za vse nas pride konec.« Tako se je začel pogovor ...Izžarevate mirnost.Ja saj sem čisto pomirjena! Počutim se zdravo. Že deset let živim z razsejano boleznijo, zbolela pa sem leta 2005, torej 15 let živim z rakom. Pomirila sem se z vsem, kar je. Z vsem, kar nas doleti.Nikogar ne poznam, ki bi živ odšel od tod. Dokler sem, bom živela. Verjamem, da bodo prišli trenutki, ko človek obleži in ne more nič več, ampak zakaj pa bi se že zdaj nekam zaprla in omejila?!Pred kratkim sem imela službeno zdravniški pregled. Zdravnica me je spraševala, ali res ne bi sprejela invalidnosti 1. stopnje in se upokojila. Zdaj delam po šest ur, dve uri pa sem v pokoju. Zdravnica mi je to svetovala zaradi te situacije zdaj (epidemije, op. p.) in ker sem rizična skupina. Da je odgovorna zame. Zame da je odgovorna?! Zato, da bom zaprta doma?! Ne, vsak je samo zase odgovoren. Če se jaz ne morem gibati, hoditi ven, kakšno je to življenje? To je životarjenje! Pri taki moči, kot jo imam ... že nekaj časa sem v odlični psihični, fizični in duhovni kondiciji. In zdi se mi, da v vedno boljši.Pri tridesetih sem se soočila z boleznijo. Nič nisem vedela o njej. Nisem niti razmišljala kaj dosti o tem. Jo pač imam, sem pomislila. Vse je šlo tako mimo, da se sploh nisem zavedala. Brez večjih težav. Imela sem štiri kemoterapije, kak dan sem bila le malo bolj utrujena, sicer pa nič hujšega ni bilo. V zvezi z diagnozo sem večkrat pomislila, da so se zmotili. Nikoli me ni nič bolelo, niti pred boleznijo niti v času bolezni. Kako je možno, da ima nekdo takšno bolezen, če se tako v redu počuti?! sem pogosto razmišljala.  Po petih letih pa me je začela neznosno boleti rama. Zdravnica mi je zamenjala tri različna protibolečinska zdravila. Nič ni pomagalo. Nato so mi slikali skelet in ugotovili, da imam zasevek na desni lopatici. Pred tem sem se nekoliko prilagodila, nisem nič posebej drugače počela. Takrat pa sem začela razmišljati. Najprej sem se poigrala s svojimi odnosi. V tistem času sva se razšla z možem. On je delal v tujini, nikoli nisva bila kaj dosti skupaj, takrat sem seveda potrebovala bližino. Ostala sva prijatelja. Zdelo se mi je, da sem en del naloge pospravila.Potem je prišel drugi zasevek. In spet sem se vprašala, kaj še ni v redu. Vedno sem izhajala iz sebe. Nobene čarobne paličice ni bilo. Vključila sem tudi komplementarno medicino, vsakdo nekaj zna, kajne? Osredotočila sem se na hrano. Sprva je bilo težko, ker rada jem, počasi pa sem dosegla spremembe. Imela sem to srečo, da mi je kuhal oče. Po dveh ali treh letih so mi ugotovili še revmatoidni artritis. Pri taki diagnozi je hrana res pomembna. Ko sem prenehala jesti sir, ki ga obožujem, in pšenico, se je počutje izboljšalo. Pot od ajurvedske prehrane, do veganstva, presnojedstva, vegetarijanstva ... me je pripeljala do lastnih ugotovitev. Težko bi rekla, kaj mi je pripeljalo bolezen. Zagotovo skupek raznih dejavnikov, tako kot je več dejavnikov potrebnih, da si ustvariš zdravje.Na začetku ste mi rekli, da ste razčistili s sabo, da bo enkrat treba oditi. In da je pred tem treba živeti. Kako vam je to uspelo? Je bil kak poseben klik?Ne, na začetku se sploh nisem ukvarjala s tem, sem samo sprejela. To je bil večleten proces. Od nekdaj je v meni vera v to, da nič ne traja večno. Ker pa sem se ves čas zelo dobro počutila, mi je bilo to v prid. Spomnim se informativnega pogovora z medicinsko sestro pred prvo kemoterapijo. Malo mi je pojasnila, kako bo vse skupaj potekalo, kaj se mi bo dogajalo, da bom izgubila lase in vse dlake ... »No, hvala bogu, bom pa malo prišparala!« je zletelo iz mene. Sestra se je začela smejati in mi rekla: »Gospa, vam pa ne bo nikoli slabo.« In res mi ni bilo. Seveda so bili trenutki, ko mi ni šlo tako dobro, ampak takšne stvari hitro pozabim. Na kar ne morem vplivati, pač sprejmem.Leto 2014 vam ni prineslo nič dobrega.Drži, imela sem zasevek v možganih. Takrat ni bilo lepo. Pri sebi sem si rekla: Prosim te, mili moj, nekdo, ki me čuvaš, ne več ... ne več ... Tu je celo najin sicer živahen pogovor za nekaj trenutkov obmolknil. Besede so si vzele premor. Čez čas so spet dobile moč.»To je bila težka operacija. Takrat se približno tri mesece nisem sestavila, v glavnem sem ležala. To je bilo od vsega najtežje obdobje. Čeprav sem tudi takrat, ko sem ležala, ves čas premlevala mantro: Nič ne traja večno. Petra, saj bo. Vsak dan, ko sem se malo bolje počutila, sem naredila kak meter več. Maja sem bila operirana, januarja pa prihajajo v naše kraje koledniki. Takrat so bili v Radovni, kar je od mojega doma do tja približno šest kilometrov. Tokrat sem šla prvič peš tako daleč. Šla sem jih poslušat, darovat za dober namen. Celo pot sem razmišljala o ljudeh, ki sploh ne morejo hoditi. Ta pot je bila namenjena vsem njim. Tako ponosna sem bila takrat nase, še zdaj se naježim, ko se spomnim!  Sram me je ob misli, kako bizarne »težave« imam včasih.Nikar! Veste, kaj pravim? Povej! Govori! To je zdaj tvoj največji problem. Kar daš v besede, telo ne nosi. To tako drži.Ste bili vedno takšni? Modro govorite.Ne, zagotovo ne. Pogosto mi kdo reče, da sem najbrž ogromno knjig prebrala, pa povem, da nekaj sem jih, ne pa toliko. Samo opazujem, učim se, tudi od vseh dobronamernih nasvetov vzamem le tisto, kar želim.Ko se dobro počutiš, ko to pride iz tebe, potem veš, da si na pravi poti. Vsakič, ko dobim izvid, na katerem piše ... bolnica z razsejanim rakom tu in tu ... mene to sploh ne gane. Jaz sem super. Ne potrebujem tega papirja, ker sem super. Kaj naj s tem papirjem? Zato se mi zdi tako klišejsko, ko se uporablja poved, da živimo za trenutek. Ja, nekateri to samo govorijo, jaz pa res tako živim. Kmalu potem sem napisala bucket list (seznam želja, op. p.), kaj si še želim, sicer gre vse kar mimo, pozabiš, ob čem ti je zatrepetalo srce.Koliko od teh želja je še na »čakanju«?Kar nekaj. In še vedno ga dopolnjujem. Pred kratkim smo se peljali mimo najvišjega dimnika v Evropi, ki je v Trbovljah. Evo, tja gor bi še rada šla. Ne vem, ali je izvedljivo, ampak zapisala sem si pa.Ste kaj posebnega že izpeljali?O, ja, lani na Veliki planini. Vedno me je zanimalo pastirsko življenje. In to, ali si res ogreješ noge, če stopiš v kravjak. Tam res ni pomanjkanja tega »materiala«. Sezula sem si čevlje in stopila v drek. In res je toplo! (smeh) Tudi take otročarije morajo biti. Fajn je, če si lahko vesel, živ. Pa ne da morajo drugi zate to narediti, ampak da sam to pripelješ v svoje življenje. Tudi ko zlezem na kak hrib, čeprav mi je naporno, ko vidim tisti razgled, si rečem, da mi gre še vedno dobro. Vse, kar te pač veseli, to počni. To fiziološko sproža hormon sreče in v tako telo se težko prismuka bolezen. Pa še to: velikokrat sem že zasledila, da rakave celice ne marajo kisika. Če greš ven in se predihaš, si veliko naredil zase.Jaz to tako razumem: vsakomur je naloženo toliko, kolikor lahko nese. Čeprav nekateri tudi padejo pod tem križem. Jaz pa želim živeti, ŽIVETI z velikimi črkami! Ker mi je lepo. Nikoli nisem o sebi mislila, da sem kaj posebej nadarjena, da bi morda lahko nekomu, ki potrebuje pomoč, pomagala na primer tudi z denarjem od nekega mojega zelo uspešnega posla. Potem pa vsaj objavljam na Facebooku fotografije, kjer hodim, in vsaj komu naredim veselje. Pogosto mi punce rečejo: »Če pa Petra zmore z razsejano boleznijo, matr, potem grem pa še jaz tja!« Verjetno da meni to še več kot njim.  Gospa Petra, ste vedno tako radi govorili, tako lepo pripovedovali? Jaz danes sploh ne delam, ni mi potrebno kaj dosti postavljati vprašanj.Kaj pa vem. Želela sem si biti igralka, ampak ni šlo v to smer. Zaradi operacije imam slab spomin, tako da kakšna amaterska igralska skupina ne pride v poštev. Preveč drugim stvarem bi se morala odreči zaradi učenja.Toliko časa sem porabila z razmišljanjem, kaj naj vas vprašam. Ampak vse, kar imam v zvezku, bi v ta spontan in kramljav klepet preveč grobo zarezalo. Kot bi potegnila nitko iz kosa tkanine.Me pa pokličite, če bo treba še kaj povedati.Ste izgubili dojko in lase? To dvoje je tisto, kar ženske naredi ženstvene ... vsaj tako pravijo.Seveda. Lase sem izgubila celo dvakrat, drugič je bilo zaradi operacije na možganih in obsevanja. Takrat mi zelo dolgo niso zrastli novi. Nisem se dosti obremenjevala. Lasulje si nisem nadela niti enkrat. Zavezovala sem si raznobarvne rutke. To sem bila jaz. Glede dojk pa ... Kaj pa so pravzaprav dojke? Potrebuješ jih, če imaš otroke. Če pa jih potrebuje moški, je to njegov problem, ne moj. Potrebuješ roke, noge, oči, ušesa, glas ... Kaj vam pomeni društvo Europa Donna – Slovensko združenje za boj proti raku dojk?Ko sem prvič zbolela, sem v bolnišnici v revijah opazila, da se omenja to društvo. Malo sem si prebrala, za kaj gre, da se na njih lahko obrneš, če si v stiski, potrebuješ informacije in podobno. Prvič nisem čutila nobene potrebe po tem, ker mi ni bilo nič posebej težko. Imela pa sem rada, kar so med drugim ponujali: enkrat letno enodnevni izlet, ravno v tistem času pa so prvič organizirali večdnevni izlet v Rim. To se mi je zdelo super! Ta druženja ... toliko ljudi spoznaš, njihove zgodbe, kup uporabnih informacij, do katerih bi sama težko prišla, na primer že to, da če imaš telesno okvaro, ti pripada pet dni dodatnega dopusta. Tega ti kar tako nihče ne pove. Meni pomeni Europa Donna združenje super punc, to mi največ pomeni, potem so tu še organizirani seminarji, delavnice ... vse ti vedno nekaj da.Še najraje sem imela rožnate izzive, ko smo imeli pohode po različnih krajih. Jaz sem organizirala dva v domačem kraju. Društvo ponuja res veliko pomoči na različne načine in nekatera dekleta to zelo potrebujejo. Veste, iz pogovorov sem tudi izvedelo, koliko deklet je na antidepresivih, tega sicer nikoli ne bi vedela. Kar zadeva tega, je Europa Donna res izjemno društvo. Joj, ko se samo spomnim Mojce Senčar ... ona je bila res eno veliko srce, med nami ni nikoli delala razlik (Mojca Senčar je do upokojitve delala kot zdravnica na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, bila je častna predsednica združenja Europa Donna; op. p.). Bila je tako čutna, iz nje je žarela energija, poleg tega še strokovna in znala je komunicirati.To, da društvo podpirata Telekom Slovenija in Samsung, to je izredno dobrodošlo. Da obstajajo podjetja, glede na vse te krize, ki smo jim priča, ki se zavedajo, da takšna bolezen lahko doleti vsakogar med nami ... Takšna podpora je potrebna, da se lahko osvešča, da se govori, daje intervjuje, se pojavlja v javnosti v živo ali prek medijev. Bolezen ne sme biti tabu.  Kaj bi sporočili dekletom, ki se soočijo z rakom dojke?Naj iščejo v sebi. In tam tudi najdejo odgovore. Naj tudi najdejo nekaj, kar jih radosti. Naj sprejmejo, karkoli jih že doleti. In naj se ne predajo! Prišli bodo trenutki, ko bo težko, ampak postavijo naj si cilj, da bodo videle, v katero smer naj hodijo.Moja hči je bila takrat štiriletna deklica, moj cilj je bil, da bi bila ob njej vsaj v času osnovne šole. Meni je zelo pomagalo, da sem vse uredila, kar sem lahko. Vedela sem, v katere roke bo šla hči, če mi ne uspe, s tem je z mene odpadlo ogromno breme. Tisti občutek, da je vse urejeno, karkoli že se ima namen s tabo zgoditi, res zelo razbremeni. Kar nekaj punc sem videla oditi ...Uredila sem tudi, da je bila zabeležena moja želja, da zavračam kakršnokoli umetno vzdrževanje pri življenju. Osebno ne vidim koristi v tem, da en teden dlje živim. No, temu ne rečem življenje, to je zame životarjenje in trpljenje. Če telo reče ne, to pomeni NE. Samo da me ne bi bolelo, paliativno obravnavo sprejemam. Ko sem si vse to uredila, me ni več skrbelo. Ko se pomiriš z dejstvom, da smrt ne uide nikomur, se sprostiš. Smrt je le del življenja. Amen. Telekom Slovenije že 12 let, od leta 2008, pomaga pri osveščanju in preventivi. Vsak oktober z dobrodelno noto skupaj s Samsungom podpira Združenje Europa Donna Slovenija. Tudi letos prispevata ob nakupu izbranih mobitelov Modri Fon Pink Ribbon 10.000 evrov za Združenje Europa Donna Slovenija. Z izbiro mobitela Samsung Galaxy A51 ali Samsung Galaxy Note10 Lite in uporabo aplikacije Breast Test se tako tudi vi pridružite osveščanju o raku dojk. Kaj je aplikacija Breast Test? Brezplačana aplikacija je namenjena preventivnemu samopregledovanju dojk. Naložite si jo na pametni telefon in spodbujala vas bo k rednemu in pravilnemu izvajanju samopregleda dojk ter redni telesni aktivnosti. Prenesete si jo lahko s spletne trgovine Google Play ali s spletne trgovine App Store.