Zasvojenost v digitalnem svetu, težave v realnem - Android

Starši so imeli od nekdaj skrbi z otroci, v tem se današnji starši v primerjavi s tistimi nekoč popolnoma nič ne razlikujejo. Razlikujejo pa se po vsebini skrbi. Pred približno tridesetimi leti je nastal internet in vse do danes je razvoj šel v skoraj nepredstavljive možnosti. Kolikor dobrega je prinesel, je povzročil tudi izzive, konkretno digitalno zasvojenost. O tem smo se pogovarjali z ustanoviteljema prve specializirane ambulante za zdravljenje digitalnih zasvojenosti Logout, univ. dipl. psihologinjo Petro Belina, ki je tudi strokovna vodja, ter Borisom Velerjem, dipl. ekonomistom, ki se ukvarja s svetovanjem ustvarjalne uporabe spleta.Prosim, pomagajte, otroka sploh več ne prepoznam!   Spoštovani, imam sina (14 let) za katerega menim, da ima težave z odvisnostjo od iger oziroma digitalne tehnologije. Ko ima "na razpolago" tehnologijo, je srečen in zadovoljen, ko pa se mu jo odvzame ali prepove, je seveda izjemno slabe volje, začne tepetati z nogami ipd. Pri pogovorih bi on vseskozi govoril samo o igrah. Tudi nima občutka za čas, katerega preživi na igrah (tudi YouTube, razni filmčki ipd.).To je le eno od mnogih pričevanj, ki jih skoraj dnevno prejmejo v Logoutu. Za lažjo predstavo, kako obsežna je problematika, nekaj statističnih podatkov: Skoraj 50 odstotkov je zasvojenih z igranjem videoiger. Sledijo družbena omrežja z 10 odstotki in osmimi pornografija. Z igrami na srečo so zasvojeni štirje odstotki, kombinacija vsega naštetega pa zajeme delež 29 odstotkov. Najmlajši pacient, ki obiskuje terapije v Logoutu, ima 12 let, najstarejši pa več kot 60 let. Skoraj 85 odstotkov tistih, ki poiščejo pomoč, je moškega spola, 15 % jih je ženskega. Struktura uporabnikov glede na status kaže naslednjo sliko: srednjo šolo jih obiskuje 42 odstotkov, fakulteto 22, zaposlenih je 16 odstotkov, osnovnošolcev 14 in brezposelnih šest odstotkov.Kaj je odvisnost?  Za odvisnost se uporabljata dva termina, in sicer odvisnost in zasvojenost. Odvisnost (dependence) se nanaša na kontekste, ki niso nujno patološki (odvisnost od vode, zraka, hrane ...). Zasvojenost je morda bolj psihološki pojem (addiction). V ta sklop se danes umešča tudi vedenjsko zasvojenost, to je tudi tema, o kateri se pogovarjamo. Gre za vedenje, ki v naših možganih sprošča dopamin, ta pa povzroča ugodje, h kateremu nekdo teži toliko časa, da postane zasvojen. Spremeni se posameznikovo odločanje, presoja, načrtovanje, nadzor nad impulzi itd. Pride celo do fizične spremembe, vendar so možgani k sreči nevroplastični in s spremenjenim vedenjskim vzorcem in mnogimi ponovitvami lahko vzpostavimo nove nevronske povezave, pojasni Petra Belina.»Preprosto povedano si zasvojen z dejavnostjo, ki ti pomeni vse in okoli katere se vse vrti. Življenje postane neurejeno, vedenje spremenjeno, osebe postanejo agresivne, prepirljive, lažejo, manipulirajo z drugimi ... podobno kot pri substancah, le da so tu ravni dopamina nižje. Pričakovanje nepredvidljivih informacij pa je tisto, kar sproža največ dopamina. Facebook, Instagram sta kanala, kjer ne vemo, kaj pričakovati. Nagrada je neka informacija, ki je za nas zanimiva,« še doda Veler.Zasvojeni ne postanemo čez noč. Pot do tja vodi skozi tri faze: Najprej gre za eksperimentiranje, to je tako imenovana faza čezmerne rabe. Otrok je čedalje dlje priklopljen na internet, vendar mu ta dejavnost še ni najpomembnejša. Tu še lahko postavljamo omejitve. V drugi fazi otrok preveč uživa, da bi nas upošteval. V tretji fazi nastopijo posledice, tam spregleda, kakšno škodo si je povzročil s svojim početjem. Takrat je bolj dovzeten za pomoč, čeprav se oglašajo obrambni mehanizmi.Kdaj je čas za alarm?  Kakšni so znaki, da lahko začnemo sumiti, da gre morda za odvisnost?Belina: Ko otroka zanima samo še to in nič drugega, opušča obveznosti z izgovorom o slabem počutju, manipulira, laže, zanemarja šolske obveznosti, ko je preokupiran z vsebinami online, ko ne upošteva dogovorov s starši o rabi interneta, ko opaziš, da se otrok osebnostno spreminja pred tabo.Je agresija pogosto znak odvisnosti?Belina: Kar pogosto, saj je to dejavnost, ki otroku ogromno pomeni, in ko mu jo omejimo, nastane v njem resna frustracija. Še posebej pride agresija do izraza, ko otroka neka sankcija doleti nenadoma, brez vnaprejšnje napovedi, na primer če ve, da bo čez dve uri ostal brez računalnika, ker se ne drži dogovora, je na to vseeno pripravljen in ga ne preseneti v tolikšni meri, zato tudi ne izrazi tako močne agresije. Pride tudi do fizičnih napadov, vendar ne takoj, to se stopnjuje.Kakšni so prvi koraki k reševanju problema? Na koga konkretno naj se zaskrbljeni starši obrnejo?Belina: Če že govorimo o zasvojenosti, je treba poiskati zunanjo pomoč. Za začetek pa je potreben odkrit pogovor, postavitev meja in držanje dogovora. Najprej pa se jih morajo držati starši. Dosledni morajo biti. Pogosto slišimo po določenem času terapij, da nič ne pomaga, da se otrok ne drži dogovorjenega – to je napačno izhodišče, starši so tisti, ki se morajo najprej držati dogovora in tako pomagati otroku. Sicer pa pomoč nudijo psihologi, ki so specializirani za to področje. V sklopu javnega zdravstva tovrstno pomoč in terapije nudijo v zdravstvenem domu v Novi Gorici, v osrednji Sloveniji je za to področje specializirana skupina psihologov, ki deluje v nevladni organizaciji Logout, obstaja pa še nekaj zasebnih posvetovalnic. Zanimivost: Svetovna zdravstvena organizacija je igranje iger po novem priznala in klasificirala kot bolezen. Čez nekaj let se bo tudi pri nas lahko o tem spregovorilo z družinskim zdravnikom.Verjetno je staršem težko biti dosleden pri pravilih ob vseh obveznostih in skrbeh, ki jih imajo čez dan. Ne nazadnje je prisotna tudi utrujenost.Veler: Biti starš v času, ko so otroci nenehno povezani v splet prek številnih kanalov, je izjemno zahtevna vloga. Pogosto vprašajo: »Se bo to kdaj sploh končalo?« Treba je izbirati bitke, kje bodo pritisnili in vztrajali, prioritete je treba določiti, saj ne gre kazati na vse, kar ni v redu.  Koliko časa pa v povprečju traja proces zdravljenja?Belina: Pri nas traja do enega leta. Lahko manj v nekaterih primerih, lahko pa tudi tri leta, vendar so pri takih primerih običajno pridružene tudi druge motnje, na primer izrazita anksioznost, depresija, socialna fobija ... Pri nas so obravnave enkrat tedensko individualno, na 14 dni pa so skupinske.Koga zasvojenost bolj prizadene, so to deklice ali dečki?Belina: Pri nas je v obravnavi 85 odstotkov dečkov, ker je tudi problematika igranja videoiger najpogostejša.Veler: Se pa slika spreminja, narašča število deklet zaradi pametnih telefonov. Bolj uporabljajo internet in družbena omrežja, fantje so bolj naklonjeni igram in pornografiji. Je tudi nekaj deklet, ki so »gejmerke« (igrajo igre, op. p.) in so pri tem izredno uspešne. Sogovorca razkrijeta zanimiv podatek, da veliko igralcev razmišlja o e-športu, nekaj pa se jih tudi preizkuša v tem. Pri teh so motivacija globalna prepoznavnost, tekmovalnost in denar. Le nekateri med njimi se lahko s tem preživljajo, so profesionalni igralci, za katerimi stojijo celi timi podpornikov, od nutricistov, psihologov, trenerjev za fizične aktivnosti ... vse to zato, da zmorejo psihofizične napore, obdržati koncentracijo, pritiske na odru, kjer igrajo pred več tisočglavo množico. Ti igralci niso nujno problematični, to jim je služba in ne beg pred stiskami in težavami. Je pa ta panoga igranja bolj razvita v tujini.Kje tiči vrag?  Skupni koren tem težavam so okolje, osebnostna struktura posameznika ali pa dogodek, zaradi katerega je otrok nekako »zbežal« za zaslon. »Pogosto opažamo, da so to otroci iz enostarševskih družin. Geni niso usodni, vendar je vseeno treba poizvedeti, ali je v družini kakšna zasvojenost. Takšni otroci so bolj rizični, vendar to ne pomeni nujno, da bodo tudi sami razvili oblike zasvojenosti. Še bolj pomembno pa je, v kolikšni meri so družinski člani med seboj povezani. Kakšna je kakovost odnosov in kako porabljajo svoj prosti čas. Opažamo, da so v primeru digitalne zasvojenosti bolj rizični otroci, ki so introvertirani, osamljeni, ponavadi čustveno manj stabilni, manj samozavestni in manj vestni, torej manj sistematični. Internet ni toliko strukturiran in ravno zato ustreza njihovi osebnosti. Bolj dovzetni so tudi tisti, ki so doživeli travmatične izkušnje v otroštvu,« pojasni opažanja psihologinja.So kot odrasli zaradi takšne izkušnje v mlajših letih dovzetnejši v odrasli dobi, da bi spet zapadli v to ali katero drugo odvisnost?Belina: Tako je, so bolj dovzetni, vendar takšni so zaradi katerekoli vrste odvisnosti v mlajši dobi, ni nujno da samo zaradi digitalne zasvojenosti. Omenjali smo, kako pomembne so omejitve pri vzgoji, še posebej pri takšnih otrocih. Koliko pa je permisivna vzgoja pristavila lonček k obsežnosti zasvojenosti?Belina: V praksi opažamo, da precej. Tu so milenijske generacije, ki so odraščale precej brezmejno.Obstajajo kakšna priporočila, koliko časa naj bi otrok preživel na internetu in računalniku, tablici ter telefonu?Veler: Otrok do tretjega leta telefona ne potrebuje, od tretjega do šestega leta ga lahko uporablja pod nadzorom staršev, na napravi lahko posluša pravljico, gleda risanko, ne pa da sam brska po telefonu. Vsebine naj bodo zaklenjene, ne sme priti do takšnih, ki bi ga lahko vznemirile. Od šestega do devetega leta obstajajo pripomočki za telefone, na primer namestiš aplikacijo, ki mu dovoli dostop samo do določenih vsebin, določi mu čas, koliko ga lahko preživi z napravo, ne more pa dostopati do interneta. Od 11. do 14. leta naj bi bilo varno prebiti v družbi naprav in interneta eno uro na dan. Govorimo o prostočasni dejavnosti, samo za zabavo, v ta čas ni vključen čas, ki ga porabijo za učenje. Otrok ne razlikuje med online in offline časom. Če gre deklica za eno uro s prijateljicami na sprehod, potem pa je z njimi na Snapchatu še ure zatem, ko se vrne domov, je še vedno z njimi.Kakšni pa so trendi v svetu? Problematika narašča, se morda že umirja?Belina: Uporaba med mladimi od leta 2009, od začetka porasta ponudbe pametnih telefonov, narašča, s tem tudi problematika. Jonathan Haidt, socialni psiholog, je ponazoril porast čustvenih motenj v povezavi z uporabo družbenih omrežij in pametnih telefonov. Več je depresij, anksioznosti, socialnih fobij, samopoškodovalnih vedenj. Opažamo, da problematika iz leta v leto narašča.Veler: Pozitivne spremembe, ki se kažejo, prihajajo iz same industrije. Facebook, Google, Instagram in drugi, ki se borijo za našo pozornost, se vedno bolj zavedajo družbene odgovornosti. Instagram bo umaknil vidnost števila všečkov sledilcem, Google je vzpostavil spletno mesto wellbeing.google, kjer svetuje, kako čim bolj zmanjšati motnje in čas, ko smo povezani z internetom, da nismo ves čas dosegljivi. Tako smo od izraza FOMO (fear of missing out, op. p.), strah, da ne bi česa zamudili, prišli do izraza YOMO, ki pa pomeni prav nasprotno, joy of missing out. Da je prav v redu in prijetno, če kdaj kaj zamudimo.Kaj najbolj pomaga pri zgodbah s srečnim koncem?Belina: Zagotovo, da vzpostavimo dober stik in zaupanje s svetovancem. To pomeni, da posvetimo veliko časa temu, da raziščemo, kaj mu je všeč, katere potrebe zadovoljuje, katere igre oziroma vsebine ga najbolj pritegnejo in zakaj. Da ga sprejmemo takšnega, kot je. Pomembno je, da starši v procesu zdravljenja res aktivno sodelujejo. Izjava udeleženca programa: Na Logout so me pripeljali starši. Na prvem srečanju so me s svojimi vprašanji prepričali, da sem se vključil v program pomoči. Vedno sem se veselil srečanj in vsakič sem dobil uvide ter zagon za reševanje svojih izzivov. Presenečen sem bil, da smo kmalu obdelali vse pomembne teme, tudi tiste, ki se niso direktno navezovale na prekomerno uporabo računalnika, ampak so bile vzrok za moje težave. Po enem letu sem izboljšal odnos do uporabe računalnika in telefona do te mere, da smo zaključili s srečanji. Izboljšal sem odnose, več se družim s prijatelji in pričel sem s prostim plezanjem. Ne predstavljam si več, da bi toliko energije in časa posvetil računalniku.  Hitri slovarček pojmov tveganega spletnega vedenja Spletno nadlegovanje (Grooming) ‒ Spletno nadlegovanje predstavlja obliko nadlegovanja, pri kateri oseba (groomer) vzpostavi stik s posameznikom pod pretvezo, da želi biti njegov prijatelj. Seksting (Seksting) ‒ Pošiljanje in prejemanje seksualno eksplicitnih fotografij, sporočil, video posnetkov ali drugih seksualno obarvanih vsebin. Spletno nasilje (Cyberbullying) ‒ Spletno nasilje je namerno nadlegovanje ali škodovanje na spletu. Lažno predstavljanje (Phishing) ‒ Lažno predstavljanje je poskus pridobivanja osebnih informacij, kot so spletna gesla, uporabniška imena, podatki o kreditnih karticah, včasih tudi kar neposredno pridobivanje denarja. Spletni rasizem (Cyber racism) ‒ Spletni rasizem pomeni širjenje sovraštva na spletu, ki se običajno nanaša na nacionalizem, širjenje idej o rasni edinstvenosti, rasni nadvladi ter nasprotovanju obstoječemu družbenemu sistemu. Dodatne informacije si lahko ogledate na spletni strani Logout - Prva specializirana ambulanta za zdravljenje digitalnih zasvojenosti.