Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in gorski reševalec - »Motiv, zakaj oditi v gore, se je povsem spremenil« - Android

Gore so za marsikoga magnet za dušo. Pogled na jutranje meglice, ki ovijajo vršace, večerna zarja, ki pozlato zliva na hribe in doline, predirljiv zvok kavke, kraljeva kozorogova poza na strmem previsu, s planinskim cvetjem posuta pobočja ... Resničnost obilja, ki si ga je treba zaslužiti. Malo z željo, malo z voljo, z nekaj prelitega potu in razbolelimi mišicami ter s pametjo. V gorski svet se je treba podati preudarno. Kako se na takšno pot pripravimo in kako nam lahko pri tem pomaga tehnologija, nam je povedal Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije.Je tudi alpinistični inštruktor, inštruktor gorskega reševanja in gorski reševalec. V hribe hodi, odkar je shodil. Plezati je začel pri devetih letih in bil nekaj časa športni plezalec, nato ga je povsem odneslo v hribe, pri šestnajstih letih je že deloval v gorski reševalni službi, danes ima za sabo prek 20 let izkušenj iz reševanja. V Himalaji je bil petnajstkrat. V Nepalu je med drugim vodil tečaj planinskih in alpinističnih veščin za Nepalce v slovenski šoli, ki je bila ustanovljena leta 1979 v Manangu kot pomoč šerpam, ki so s pomočjo slovenskih inštruktorjev pridobili licenco mednarodnega gorskega vodnika in potrdili programe usposabljanja po tehničnih standardih UIAA (Mednarodno združenje planinskih organizacij).Ker je s tehnologijo prežet že prav sleherni dan, se verjetno z njeno pomočjo odpravimo tudi v gorski svet. Katere so tiste aplikacije, ki jim lahko zaupamo?Kar zadeva navigacijo, uporabljam aplikacijo Locus Map, na katerem ima Planinska zveza Slovenije svoje zemljevide, ki se jih da kupiti. Deluje kot neke vrste GPS-naprava. Na omenjeni aplikaciji so vrisane planinske poti, dodane so tudi planinske koče in celotna planinska infrastruktura. Kupiti je možno tiste planinske zemljevide, ki obstajajo tudi v tiskani obliki. Seveda pa to ne pomeni, da v nahrbtniku nimam tiskanega planinskega zemljevida. Aplikacije in telefon namreč lahko odpovedo, takrat ko jih najbolj potrebujemo. Aplikacija je namenjena tako rekreativcem kot zahtevnejšim planincem. Ni zahtevna za uporabo. Sicer obstaja kup nekih aplikacij, tudi slovenskih, vendar je malo preverjenih, malo jih ima vsebino, malo jih tudi redno posodabljajo. Planinska zveza sodeluje s podjetjem Asamm Software, ki je lastnik aplikacije Locus Map, in prek njih prodajamo planinske topografske zemljevide. Ta aplikacija je samo za uporabnike sistema Android, za iOS in Android pa obstaja tudi Avenza Maps, kjer je prav tako možno kupiti planinske topografske zemljevide. Zemljevide je možno kupiti za cel svet, enako tudi za Locus Map, ključno pa je, da se lahko za Slovenijo kupi planinske topografske zemljevide v razmerju 1 : 25.000. Na karti je celotna infrastruktura, torej poti, koče ... vse, kar je na klasičnem planinskem zemljevidu. Zelo uporabna aplikacija je tudi Peak Finder. Glede na tvoj položaj pokaže hribe in gore, ki so v tvoji bližnji in daljni okolici. Mobilnik nekam usmeriš in ko aplikacija prepozna oblike, izpiše imena hribov. To je dobro, ko se povzpneš na primer na neki vrh in ne veš, kateri hribi in gore te obdajajo. Sky Map je praktična aplikacija za prepoznavanje zvezd na nočnem nebu. V živo pokaže zvezde in planete, ki nas obkrožajo. Danes je tudi zelo priljubljeno gorsko kolesarjenje. Uporabna aplikacija je Trail Forks, kjer so označene gorskokolesarske poti. Poti oziroma traili so označeni tudi za celotno Slovenijo, torej kako se jih da odpeljati in kakšna je njihova težavnostna stopnja. So v omenjenih aplikacijah tudi informacije, na primer če je neka pot zaprta?Ne, takšnih informacij ni, v vsakem primeru je potrebno to pred odhodom preveriti na spletu, na strani Planinske zveze Slovenije, kjer jih redno posodabljamo.Je Google Maps ustrezen za planinarjenje?Ne, zaradi njega je kar precej nesreč. Tam so podatki, ki niso namenjeni planinstvu in pohodništvu, temveč cestni navigaciji. Tako obstaja za gorski svet kup napak, kar lahko privede do nesreče. Pogost primer je neka vrisana pot, ki sploh ne obstaja več, pohodniki pa ji po Google Maps sledijo in se izgubijo. Pri prej omenjenih aplikacijah pa so naloženi planinski zemljevidi ‒ informacije so preverjene. Vsakič, ko zemljevid na novo izide, v Planinski zvezi Slovenije preverimo, ali tista pot še obstaja in ali je nastala kakšna sprememba. Kaj pa aplikacije za prvo pomoč?Obstajajo, tudi slovenske, vendar ko nastopi situacija, ko potrebuješ prvo pomoč zase ali koga drugega, nimaš časa za aplikacijo. Takrat pokličeš pomoč na telefonsko številko 112. Signal je ponavadi povsod. V sprejemnem centru nudijo prve nasvete za pomoč. Bi svetovali tudi tečaj prve pomoči?Seveda, to je dolžnost vsakega od nas na splošno v življenju, da zna pomagati, ko se znajde v kritični situaciji. Verjetno bi se slabo počutili, da nismo mogli pomagati, ker nismo znali. Vsaka informacija, seminar ali tečaj je dobrodošel. Vreme je zelo pomembno pred kakršnimkoli odhodom v gore. Kako naj si pomagamo, da bomo imeli prave in kakovostne informacije?Za vreme uporabljam aplikacijo Vreme Slovenija . Podatke črpajo z Arsa. Ima zelo dodelan vmesnik, na prvi strani so opozorila, za planince je ključna radarska slika padavin. Na voljo je tudi 10-dnevna napoved, pozimi snežne razmere, posebej je napoved za gore in morje. Lahko pokukamo tudi na spletne kamere. Za več ur vnaprej pa si lahko premikanje vremenskih vplivov ogledamo na Aladinu. Jaz ga zelo rad spremljam. Ponudi neko okvirno prognozo vetra, padavin, temperature. Zelo dobro napove. Ta aplikacija mi je res všeč in jo redno uporabljam, ni zgolj balast na telefonu.Kateri pa so najboljši meseci za obisk gora?Julij in avgust sta meseca, ko je glavna sezona za obisk gorskega sveta, morda malce še september, sezona se lahko potegne tudi še v oktober, odvisno od vremena. Ampak poleti imajo ljudje dopuste in vse koče so odprte.Je priprava za treking v tujini kaj drugačna? Na kaj je potrebno pomisliti?Vedno, ko se gre v gore, je potrebna priprava na turo, v katero spada tudi to, da pokličeš v planinsko kočo, rezerviraš spanje, se pozanimaš, kakšne so planinske poti tam okoli. To zaradi situacije s korono velja po novem tudi pri nas. V tujini brez rezervacije ne gre.Potrebno se je zavedati, da imata Avstrija in Italija višje gore, tam poti niso tako zelo dobro markirane kot pri nas. Treba je vedeti, kam se odpravljamo, in narediti dober načrt poti. Višje ko gremo, več izkušenj potrebujemo. Signal je povsod po Evropi, tako da lahko pokličemo pomoč na 112, če bi šlo kaj narobe. Obvezno si uredimo zavarovanje. Svetujem, da planinci postanejo člani Planinske zveze Slovenije, saj je v članstvo vključeno tudi zavarovanje pri nas in v tujih gorah. V tujini je reševanje lahko zelo drago. Je v pripravi kakšna slovenska aplikacija, ki bi jo bilo dobro imeti na mobilniku?Planinska zveza Slovenije pripravlja svojo aplikacijo, trenutno je še v fazi testiranja. Cilj je, da jo ponudimo še letos, zdaj se na njej dela še zadnje popravke. Zajema celoten kataster planinskih poti z vsemi opisi. Kaj pa kampiranje oziroma bivakiranje v gorah?Pri nas je v Triglavskem narodnem parku prepovedano. Se pa v vsakem primeru odsvetuje. Za to so na voljo planinske koče ali kampi. Planinska zveza Slovenije ima svoj rezervacijski sistem za rezervacijo prenočitev v gorskih kočah, najdemo pa jih pa tudi na Bookingu. Nekateri planinci so tudi gorski reševalci, saj eno brez drugega ne gre. Tudi vi ste med njimi. Kako kaj kaže letos, imate veliko dela z reševanjem?Dela je dosti, vsako leto več. Leta 2006, na primer, je bilo gorskih nesreč okoli 160, lani kar 600. Zakaj je nastala takšna razlika?Temu botruje množičnost obiskovanja gora. Hribi postajajo oblika rekreacije, preživljanja prostega časa, dopusta. Vzrok je tudi ta, da se je spremenil trend življenja. Družabna omrežja še dodatno vabijo v gore in vzbujajo skušnjave, na katere niso pripravljeni. Podajajo se v svet, kamor so ponavadi odšli le najbolj izkušeni. Če si na markirani poti in si se na pot pripravil, se ti težko kaj zgodi. Danes pa kar nekaj ljudi rešimo, ker se izgubijo. V gore odidejo brez predpriprave, ne preverijo, kam se podajajo, samo gredo.Je veliko tujcev, ki pokličejo na pomoč? Zmagajo Čehi?Statistično niti ne, prevladujejo pa Nemci in Britanci. Čehi so šele na sedmem mestu, malo jim delamo krivico. Sicer je tujih ljubiteljev naših gora kar dosti, letos zaradi posebne situacije občutno manj. V času karantene smo zelo malokrat posredovali pri reševanju. Zdaj pa je to v porastu, na dan imamo tudi po pet intervencij. Kaj pa so najpogostejši razlogi za klic na pomoč?Najpogostejši razlog je, da se izgubijo, zaidejo, ne znajo ne naprej ne nazaj. In pokličejo nas. Pogosta so tudi bolezenska stanja, na primer gore so posebno okolje in neke kronične oblike bolezni, ki so v dolini obvladljive, lahko na višini postanejo problem, saj se potencirajo. Običajno so to težave s srcem, sladkorna bolezen, visok krvni tlak. Tudi slaba obutev je pogosto vzrok za poškodbe. Zdrsov je veliko. Najpogosteje planincem zdrsne popoldne ali proti večeru, ko sestopajo s hribov. Utrujeni so, pade jim koncentracija in nesreča je tu. Pa tudi poti postanejo vlažne zaradi večerne vlage. Tu je še precenjevanje lastnih sposobnosti in dejstvo, da se prepozno podajo na pot, recimo opoldne, ko je že zelo vroče. Kač se veliko ljudi boji. So planincem nevarne?Pretirava se v zvezi z njimi. Tako kot z morskimi psi. Veliko večji problem so klopi. Res jih je ogromno. Zime so mile in ne poginejo. Kače pa ... v Sloveniji sta dve vrsti strupeni in v glavnem se kača umakne, če je res ne presenetimo. Zdrav človek ponavadi niti protistrupa ne prejme, strup lahko sam predela.No, kaj pa največji kosmatinec, medved?Imajo smolo, ker so veliki in zveri. Medved najpogosteje pobegne, seveda je samica z mladiči druga zgodba. Ampak pri tolikšnem številu planincev se seveda poveča možnost srečanja človeka z medvedom. Zavedati se moramo, da mi vdiramo v njihovo življenjsko okolje. Ne vidim jih kot sovražnike. Posledica nesreč je tudi izguba stika z naravo. Spomnim se, kako sem v mladostnem obdobju pač bivakiral ponoči v naravi, če nas je na poti ujela noč. Danes v takem primeru obiskovalci gora pokličejo gorskoreševalno službo, saj jim je prebiti noč zunaj prava frustracija. Vsak šum je ljudem že tuj. To bo le še slabše. Zlata pravila pred odhodom v gore so ...Na PZS smo pripravili zgibanko Varno v gore, kjer so zbrane vse informacije, preden se odpravimo v gore. Sicer pa so tu nasveti v nekaj točkah:Najprej izberemo cilj, ki je za nas primeren, torej da ne gremo na Triglav, ker so nas povabili, mi pa smo pred tem bolj ali manj samo sedeli. Pomembna je postopnost.Načrtovanje ture. Tako kot se odpravimo na morje, ko preučimo, katere ceste so prave, so odprte ali ne, kje vozi trajekt itd., tako načrtujemo pot v gore. Tudi v gorah potekajo dela, prenove, trenutno je kar nekaj gorskih poti zaprtih. Primerna obutev. Svetujem planinske gojzarje. To ne pomeni, da mora biti čevelj težek, takšen, kot smo jih nosili nekoč in so tehtali kar nekaj kilogramov. Danes lahko kupimo visoke ali polvisoke čevlje, ki so lahki, zračni, nezahtevni in je v njih prijetno hoditi.Nahrbtnik. V gorah pogosto srečamo ljudi, ki imajo v roki samo steklenico pijače in so brez vsakršne opreme. V nahrbtniku mora biti prva pomoč, čelna svetilka, topla kapa, rokavice, jakna. Slabo in hladno vreme nas lahko preseneti tudi poleti, celo sneg občasno zapade. S seboj vzemimo tudi vodo ali izotonične napitke, ne pa alkohola, ter nekaj malega hrane. Marsikdo ima s seboj nekaj pločevink piva in malico, vendar vse to se da dobiti v vsaki koči. Tako tudi prispevamo oskrbniku koče, ki se trudi za ohranjanje gorske infrastrukture. Marsikdo za povrh še smeti pusti pri koči. To ni pravi odnos. To je enako, kot bi prinesel v hotel svojo hrano in pijačo.Planinski zemljevid in kompas. To dvoje moramo imeti s seboj. Zgodaj se odpravimo v gore, to pomeni najpozneje ob petih zjutraj, da te ne presenetijo popoldanske nevihte, še posebej če je pot daljša. Če peljemo otroke ali starejše s sabo v gore, se zavedajmo, da smo njihov spremljevalec. Osebne cilje in namene je potrebno potisniti na stran. Vrh ni pomemben, otrokom je pomembno dogajanje na poti. Mobilni telefon. Le imejmo ga s sabo, vendar svetujem, da imamo ugasnjenega, vsaj prenos podatkov, ker je ponekod signal slab in nam kaj hitro poide baterija. S sabo je dobro imeti dodatno polnilno baterijo, da lahko napolnimo prazno baterijo mobilnika. Je kaj zanimanja za izobraževanja varnega obiskovanja gora?Tako Planinska zveza Slovenije kot Gorska reševalna zveza Slovenije organizirata tečaje varnejšega obiskovanja gora pozimi in poleti. Zadnja leta se prijavi vedno več kandidatov. Mi smo na Veliki planini začeli s šestimi udeleženci tečaja, zdaj jih je že prek trideset. Vedno več je zanimanja tudi za programe vodnik, markacist, varuh, ki jih vodi PZS. Večino ljudi usmerimo, da se včlanijo v planinska društva, saj tam dobijo prave informacije od strokovnega kadra, ki jih bodo varneje popeljali v gorski svet.Torej se tudi planinec spreminja skozi čas?Seveda. Pred tridesetimi leti, ko sem že kar nekaj časa hodil v hribe, smo v hribe hodili tisti, ki smo že imeli neke izkušnje. Iskali smo drugačen svet. Pozimi si tam srečal redkokoga. Danes je poplava obiskovalcev tudi pozimi. Nekoč ni bilo kaj dosti opreme, v glavnem smo jo kupovali v Italiji in Avstriji, pri nas jo je bilo težko kupiti. Razlika je tudi, da danes opremo dobiš že skoraj povsod, posebej oprema za zimski čas je kompleksna. Opažam, da te opreme marsikdo ne zna uporabljati, kar se še posebej dobro vidi na omenjenih tečajih. Kupijo dereze in cepin, vendar nekateri, ki sicer veliko hodijo v hribe, cepina ne znajo uporabiti ob padcu. Nikomur se ne uspe ustaviti z uporabo cepina.Takrat so gore zahtevale celega človeka, res si se moral dobro pripraviti. Seveda celega človeka zahtevajo tudi danes, vendar je pretok informacij bistveno drugačen. Spomnim, se, da smo veliko brali knjige, da bi pridobili informacije iz vodnikov, odšli plezat, živeli z alpinističnimi vzorniki, kot so na primer Tone Škarja, Viki Grošelj, Nejc Zaplotnik, Herman Buhl ... Danes ugotavljam, da mladi sploh ne berejo več, ne poznajo hribov, niti nimajo želje, kaj bi »usvojili«. Vseeno jim je, kam gredo. To zelo pogrešam. Motiv, zakaj oditi v gore, se je povsem spremenil. Pri večini gre za to, da se potem pofotografira in se objavi. Marko Prezelj, vrhunski alpinist, je rekel, da je to danes hribovska pornografija. Bil sem tam – kljukica, opravljeno, pokazal sem se.  Sam veliko tečem po hribih, dolge traile, pa se vseeno ustavim in malce pogledam okoli sebe ali kar sedem. Čas ni moja omejitev. Uživam v trenutku. Seveda obstajajo zlate izjeme, pravega planinca opaziš, ker res uživa, z njim lahko spregovoriš nekaj besed, se pozdraviš. Kljub vsemu je v gorah veliko pozitivnega. Zakaj opozarjamo na napake, včasih koga grdo pogledamo? Ni nam vseeno, če kdo umre. Tisti, ki pripeljemo trupla z gora, vemo, kaj to pomeni, in se zavedamo, da je vsako življenje neprecenljivo in da ga je škoda izgubiti zaradi neumnosti, ker nekdo ne vidi in se ne zaveda, kaj se lahko zgodi.